Joža Putnik – prvi svetovni popotnik in njegovo slovensko poglavje

Josip Franjo Mikulec se je rodil 15. januarja 1878 v Krušljevem Selu, majhnem zagorskem kraju pri Oroslavju in Stubičkih Toplicah, v družini kmeta Josipa in Kate Mikulec (roj. Novosel). V Oroslavju je končal tri razrede osnovne šole, šolanje pa je najverjetneje zaključil leta 1891, pri trinajstih letih. Bil je prvi svetovni popotnik, ki je peš obšel vse  celine, njegovo popotovanje po svetu pa ima tudi slovensko poglavje.

Na svoji dolgoletni poti je Mikulec leta 1927 obiskal Ljubljano, Maribor in Celje, kjer je v svojo »knjigo podpisov« zapisoval sporočila, podpise in žige ustanov, obrtnikov in podjetij, ki so ga prisrčno sprejeli. Zanimivo je, da se med podpisniki pojavijo tudi imena, ki obstajajo še danes, kot so Cinkarna Celje, Hotel Slon in Pivovarna Union.

Mikulec je živel v obdobju burnih sprememb na začetku 20. stoletja – času industrializacije, znanstvenih odkritij in velikih družbenih preobratov. Prav v tem obdobju so se začeli prvi  letalski poleti , odkrili so rentgenske žarke in radij, svet pa je zajela zlata mrzlica ter množične selitve v Združene države Amerike.

Na začetku se je preživljal  z lastnimi  prihranki,  pridobljenimi z delom na posestvih, ter s pomočjo dobrih ljudi, ki jih je srečeval na poti. Leta 1901 se je odpravil proti Italiji in Malti, s čimer se je začelo njegovo veliko življenjsko potovanje, ki ga bo kasneje vodilo na vse naseljene celine. Prav v Italiji je dobil idejo, da bo svoje potovanje dokumentiral s podpisovanjem in zbiranjem sporočil ljudi, ki jih sreča. Tako je nastala prva iz njegove zbirke znanih »knjig podpisov«, edinstveno pričevanje o njegovih potovanjih in svetu na začetku 20. stoletja.

Navaja se, da je svoja potovanja financiral tudi s pomočjo pogodbe z Matico hrvatsko kateri je Mikulec redno pošiljal tedenska poročila o napredku. Vendar pa se je njegovo potopisno delo preobrazilo v romantični roman, zato ga Matica na koncu ni sprejela in ni objavila.

Kljub temu je Mikulec nadaljeval svoje poti ter, takrat že kot znani »globetrotter«, preživljal s prodajo razglednic z lastno podobo. Kasneje,  28. maja 1924, je svojo prvo knjigo podpisov prodal ameriškemu zbiratelju Samuelu Robinsonu in si tako zagotovil dodatna sredstva. Ta knjiga se je skupaj z njegovimi spomini donedavna hranila v zbirki Raab Collection v New Yorku, 10. julija 2025 pa jo je odkupilo mesto Oroslavje. Prvo knjigo je Mikulec zaključil z besedami: »To be continued« – Nadaljevanje sledi.

V drugi knjigi se nahajajo zapisi, ki potrjujejo, da se je Mikulec po 25 letih, torej leta 1926, vrnil v Krušljevo Selo. V naslednjih letih je potoval po evropskih državah, med drugim tudi po Sloveniji. Njegovo potovanje je pritegnilo pozornost svetovnih medijev. O njem so pisali številni ameriški časopisi, The New York Times pa je objavil štiri zgodbe. Produkcijska hiša Pathé je leta 1922 posnela tudi nemi film o njegovih potovanjih.

Josip Mikulec, znan kot Joža Putnik, je umrl 8. maja 1933 v Genovi zaradi tuberkuloze, star 55 let. Pokopan je na mestnem pokopališču Cimitero Monumentale di Staglieno pod imenom Joseph Frank Mikulec. V mrliškem listu piše, da je imel od premoženja v lasti le – knjigo. Ta knjiga, težka 25 kilogramov in s 1.244 izpolnjenimi stranmi, je bila leta 1933 odkupljena od njegove družine, leta 2023 pa jo je kupil Hrvaški zgodovinski muzej.

Na podlagi zapisov v »knjigi podpisov« lahko sklepamo, da sta bili Ljubljana in Maribor v tistem času močno povezani z regionalnim in mednarodnim kapitalom. V Mikulčevi knjigi najdemo številne podpise bančnih podružnic in tujih podjetij, kot so Prva hrvatska štedionica, Hrvatska kreditna banka, Slavenska banka, Ljubljanska kreditna banka, pa tudi Celjska posojilnica in Zadružna gospodarska banka d. d. Posebej zanimiva so tudi takrat znana mednarodna trgovska imena: Bata, Julius Meinl, Slavenska Amerikanska petrolska družba, American Import Company.

Joža Putnik je bil v pravem pomenu besede pričevalec svojega časa. Njegove »knjige podpisov« niso le zbirke žigov in sporočil, temveč živi dokumenti zgodovine, ki razkrivajo duh Evrope med obema svetovnima vojnama. Mikulčevi zapisi pričajo tudi o slovenski trgovski kulturi, v kateri so v 1920-ih letih delovale tovarne, banke, hoteli, parfumerije in kavarne – kot je Julius Meinl, kjer so ob podpisu šaljivo zapisali: »Kdor pije kavo, ostane zdrav!« Ta preprosti stavek danes zveni kot pozdrav iz preteklosti in opomnik na gostoljubnost ter odprtost ljudi, ki jih je Mikulec srečeval na svoji poti.

Njegova zgodba se konča skromno – človek, ki je obšel svet, je imel na koncu v lasti le knjigo. Prav ta knjiga ostaja trajni spomenik človeški radovednosti, pogumu ter živemu gospodarskemu in kulturnemu duhu tistega časa.